RAZSODBA OGLAŠEVALSKEGA RAZSODIŠČA ŠT. 191 / 07. 06. in 30. 06. 2010

POVZETEK PRITOŽBE

OOglaševalsko razsodišče je prejelo pritožbo družbe Engrotuš iz Celja, ki se nanaša na domnevno zavajajoče oglaševanje družbe Lidl d.o.o., k.d. v letaku / prodajnem katalogu št. 17 / 2010 z veljavnostjo od četrtka, 29.4.2010. Družba Lidl je na naslovni strani objavila besedilo »Ne nasedajte poceni trikom!!!«. Isti slogan in predstavitev akcije pa je družba Lidl objavila tudi na svoji spletni strani. Vlagateljica pritožbe ocenjuje, da je oglaševanje, ki je predmet pritožbe, kršilo določila zakona o varstvu potrošnikov in sicer člen 12b in tudi člen 12c, saj je neobjektivno primerjalo izdelke, ustvarilo zmedo na trgu in diskreditiralo oz. očrnilo trgovsko ime konkurenta – družbe Engrotuš d.d.. Poleg tega je predmetno oglaševanje kršilo določila Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (4. in 5. člen). Družba Engrotuš tudi meni, da je družba Lidl s predmetnim oglaševanjem kršila določila 16. člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Vlagateljica je pritožbo utemeljila, kot sledi.

1. Na 6. in 7. strani letaka / kataloga št. 17 / 2010 je objavljen velik napis »Ne nasedajte poceni trikom!!!«, pod njim pa kot obrazložitev sledi stavek »Izzvani smo bili na dvoboj.«. Na obeh straneh so nato primerjani izdelki iz kataloga družbe Engrotuš d.d., ki so očrnjeni in brez napisov, poleg njih pa je navedeno, da je vir fotografij »Katalog podjetja Tuš, veljavnost od 8.4. do 13.4.!«.
2. Za štiri izdelki je družba Lidl poudarila napis »Ne varčujte na račun kakovosti« in poleg svojih izdelkov napisala »Lidlov kakovost«. Ob izdelkih pivo in vino pa je napis »Res nikjer ceneje?«, navedena cena pa je nižja, kot je bila ugotovljena ob popisu cen 29.3.2010 s strani družbe Gfk Slovenija.
3. Pri primerjanju piva je bilo pri popisu, ki ga je naročila družba Engrotuš, primerjano pivo z isto vsebnostjo alkohola, medtem, ko je v katalogu, ki je predmet pritožbe, primerjano pivo z manjšo vsebnostjo alkohola. Prav tako ob popisu vin družba Lidl ni imela v prodaji vina, i ga navaja v svojem katalogu.
4. Pod napisom »Izzvani na dvoboj« je napisano, da je bila primerjava opravljena na dan 29.3.2010, kar ne drži, saj je bila na ta dan narejena primerjava s strani Gfk Slovenija in je bil katalog družbe Engrotuš objavljen šele 7.4.2010. Torej je nemogoče, da so v družbi Lidl opravili primerjavo izdelkov, ki so bili objavljeni v katalogu družbe Engrotuš, ko ta sploh še ni bil izdan.
5. Poleg vsakega izdelka, je v oglaševanju, ki je predmet pritožbe, naveden tudi rezultat Lidl : konkurenca (1:=), čeprav je iz kataloga zaradi navedbe vira: Katalog podjetja Tuš, jasno razbrati, da je pod izrazom konkurenca mišljena družba Engrotuš. Desno spodaj je še napis »6 : 0 za Lidl« s pripisom »se nadaljuje…. ».

POVZETEK ODGOVORA OGLAŠEVALCA

Oglaševalec družba Lidl d.o.o., k.d., v svojem odgovoru na pritožbo le-to v celoti zavrača kot neutemeljeno z obrazložitvijo, kot sledi.

1. Prav ravnanje pritožnice (katalog Tuš z veljavnostjo 8.4. – 13.4.2010 s sloganom Tuš – varčujem – najcenejši izdelki) je predstavljalo povod za pripravo oglaševanja družbe Lidl s sloganom »Ne nasedajte poceni trikom!«. Družba Lidl v oglaševanju, ki je predmet pritožbe, povzema navedbe pritožnice, da so cene izdelkov pod oznako »Ta izdelek nikjer ceneje!« preverili in primerjali na dan 29.3.2010 v trgovinah Spar, Mercator, Lidl in Hofer z najnižjimi in akcijskimi cenami primerljivih izdelkov in ki jih kupci ne bodo našli ceneje kot v trgovinah Tuš. Obenem pritožnica v svojem katalogu tudi navaja, da je cene izdelkov pridobilo tržno raziskovalno podjetje Gfk Slovenija.
2. V skladu z določili ZVPot mora vsaka primerjava v oglaševanju, ki se nanaša na posebno ponudbo, jasno in nedvoumno navajati datum prenehanja ponudbe. Če ponudba še ni pričela veljati, mora navajati tudi datum začetka obdobja, v katerem se uporablja posebna cena ali drugi pogoji. Primerjava mora tudi navajati, da posebna ponudba velja le za omejene količine blaga in storitev.
3. Pritožnica pa v svojem katalogu prikazuje zgolj izdelke označene s »Tuš varčujem«, pri tem pa ne navaja podatkov o ceni in kakovosti blaga drugih konkurentov, ki naj bi bilo predmet primerjave z omenjenimi izdelki. Izdelki z oznako »Tuš varčujem« naj bi bili po navedbah v katalogu pritožnice glede na redne cene v posamezni blagovni skupini najcenejši prav pri Tušu. Na ta način Družba Engrotuš skuša ustvariti vtis, da je nakupovanje pri Tušu cenejše kot pri drugih konkurentih, obenem pa poleg cene ne navaja drugih kriterijev, ki bi potencialnemu kupcu omogočili kakovostno in posledično objektivno primerjavo med posameznimi izdelki. Takšno primerjanje pa je na podlagi ZVPot zavajajoče, pritožnica pa s takšnimi poslovnimi praksami bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Pritožnica je kršila tudi določila Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, saj bi predmetno oglaševanje utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Ravnanje pritožnice utegne povzročiti tudi večjo gospodarsko škodo drugim gospodarskim subjektom, ki jih pritožnica v svojem oglaševanju navaja izključno z namenom pridobitve konkurenčne prednosti in posledično krepitve tržnega položaja.
4. Družba Lidl je zaradi navajanja cenovnih prednosti izdelkov, označenih s »Tuš varčujem« izdelke ustrezno preverila in ugotovila, da je pritožnica pri navajanju imena družbe Lidl kršila 12.c člen ZVPot, saj je primerjala neresnične podatke glede blaga, ki zadovoljuje iste potrebe in ob pomanjkanju objektivne primerjave primerjave ene ali več objektivnih, namenskih ali predstavitvenih lastnosti, tudi cene, ustvarjala zmedo na trgu ter obenem skušala tudi diskreditirati oz. očrniti blagovno znamko družbe Lidl in se tako posledično nelojalno okoristila z ugledom blagovne znamke, trgovskega imena in drugimi znaki razlikovanja družbe Lidl.
5. Družba Lidl je zaradi številnih poskusov družbe Engrotuš, usmerjenih v diskreditiranje konkurentov na slovenskem trgu v preteklosti in v izogib nadaljnjemu povzročanju škode v letaku št. 17 / 2010, ki je predmet pritožbe ter na lastni spletni strani objavila kakovostno in cenovno primerjavo z izdelki iz kataloga družbe Engrotuš (veljavnost 8.4. – 13.4.2010) označenimi z »Tuš varčujem«. Zaradi predpisov s področja avtorskih pravic in intelektualne lastnine je le-te prikazala s silhueto in brez prikaza zaščitenih elementov ter v skladu z določili o primerjalnem oglaševanju navedla vir: Katalog podjetja Tuš, veljavnost od 8.4. do 13.4.2010.
6. Glede na pomanjkanje bistvenih podatkov v predmetnem katalogu družbe Engrotuš, je družba Lidl v primerjavo v lastnem letaku, ki je predmet pritožbe, uvrstila izdelke, ki naj bi bili v skladu z navedbami pritožnice glede na najnižje redne in akcijske cene potencialno najverjetnejši predmet primerjave. Primerjavo naj bi za Engrotuš izvedlo podjetje Gfk Slovenija, kar družba Lidl v svojem letaku, skladno z določili ZVPot, tudi navaja.
7. Na podlagi preverjanja bistvenih lastnosti blaga, razvidnih iz deklaracij izdelkov, je bilo ugotovljeno, da je pritožnica pri nekaterih izdelkih kot primerjalni kriterij uporabila izključno ceno in pri tem pri potrošniku poskušala ustvariti vtis, da gre za izdelke primerljive kakovosti. Pri izdelkih, pri katerih primerjave kakovostnih lastnosti izdelkov zgolj na podlagi podatkov na deklaraciji ni bilo mogoče izvesti, je bilo ugotovljeno, da so podatki o ceni, na katere se sklicuje pritožnica napačni in posledično za potrošnika zavajajoči.
8. Pritožnica navaja, da je družba Lidl v letaku, ki je predmet pritožbe primerjala pivo z 4 % vsebnostjo alkohola s pivom s 4,2% vsebnostjo alkohola, čeprav je bilo po domnevnem popisu cen v primerjavi pivo z enako vsebnostjo alkohola. Iz pomanjkljivih informacij v katalogu pritožnice ni mogoče razbrati, kateri izdelek je bil predmet primerjave. Glede na to, da gre v primeru piva pritožnice za najcenejši izdelek v blagovni skupini, je domneva družbe Lidl upravičena in na mestu. V primerjavi na letaku, ki je predmet pritožbe, družba Lidl uporablja najcenejši lastni izdelek v blagovni skupini, pri čemer vsebnost alkohola jasno navaja. Družba Lidl v predmetnem letaku objavlja izključno prodajne cene na dan 29.3.2010.
9. Pritožnica pri izdelku vino navaja, da družba Lidl v času primerjave cen izdelka sploh ni imela v prodaji. Kljub temu pa pritožnica ime družbe Lidl v svojem katalogu uporablja tudi pri primerjavi cen vina.

DOLOČILA SLOVENSKEGA OGLAŠEVALSKEGA KODEKSA

Člen 16 PRIMERJALNO OGLAŠEVANJE

16.1.
Primerjanje je dovoljeno v interesu informiranja javnosti in spodbujanja konkurence pod pogojem, da je skladno z zakonskimi predpisi.

16.2.
Primerjanje mora biti pošteno in zasnovano tako, da ni verjetno, da bi zavajalo potrošnika. Biti mora jasno, na podlagi česa je narejen izbor, elementi primerjanja pa ne smejo biti izbrani nepošteno in tako, da bi oglaševalcem umetno ustvarili prednost. Oglaševalci ne smejo napadati ali diskreditirati drugih podjetij ali njihovih izdelkov.

16.3.
Trditev, da je kateri koli izdelek boljši od drugih, je dovoljena samo, kadar je jasno podprta z dokazi. Namigovanje na večvrednost ali presežni status izdelka, kot npr. »številka ena«, »vodilni«, »največji« in podobno, mora biti podprto s konkretnimi podatki.

RAZSODBA

Uvodoma:
Oglaševalsko razsodišče je obravnavalo in presojalo zgolj navedbe v pritožbi družbe Engrotuš in odgovore oglaševalca na konkretne navedbe v pritožbi. Oglaševalec družba LIDL v svojem odgovoru na pritožbo sicer navaja vrsto domnevnih kršitev v katalogu družbe Engrotuš (veljavnost 8.4. do 13.4.2010), ki naj bi vodile k zasnovi in oblikovanju letaka, ki je predmet pritožbe, vendar Oglaševalsko razsodišče o teh navedbah v odgovoru na pritožbo ni odločalo, saj Oglaševalsko razsodišče o skladnosti oglaševanja z določili Slovenskega oglaševalskega kodeksa odloča le na podlagi pritožbe.

Oglaševalsko razsodišče je primer obravnavalo 7. in 30. junija 2010 in sprejelo razsodbo

Pritožba je utemeljena.
Oglaševalsko razsodišče oglaševalca javno poziva, da takoj preneha z objavljanjem ali distribuiranjem oglaševanja, ki je bilo predmet presoje ((letak družbe Lidl št. 17 / 2010).

O b r a z l o ž i t e v:

Na podlagi posredovanih informacij pritožnika in oglaševalca ter ogleda oglaševanja, ki je predmet pritožbe (letak družbe Lidl št. 17 / 2010) Oglaševalsko razsodišče ugotavlja, da le-ta ni skladen z določili člena 16.2. Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Letak, ki je predmet pritožbe, ni zasnovan na način, da bi potrošnik iz njega lahko jasno in nedvoumno razbral, kaj je predmet primerjave.

Oglaševalsko razsodišče
Cene Grčar l.r., predsednik