POVZETEK PRITOŽBE

Oglaševalsko razsodišče je prejelo pritožbo družbe Mercator, v njenem imenu Odvetniška družba Avbreht, Zajc & partnerji, ki se nanaša na uporabo trditve / besedne zveze »Največji slovenski trgovec« pri oglaševanju družbe TUŠ. Sporna trditev se je uporabljala vsaj tudi v okviru TV oglasa »Bum krofi« v obdobju 4.2. do 12.2.2015 v okviru slovenskih TV programov ter na spletnem mestu www.tus.si .  Pritožnik ocenjuje, da je predmetna trditev neresnična in zavajajoča, zato je v nasprotju z določili 3., 4. in 5. člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa (v nadaljevanju SOK) ter tudi v nasprotju z določili Zakona o varstvu konkurence, Zakona o varstvu potrošnikov ter Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Vlagatelj je pritožbo utemeljil, kot sledi.

• Neresničnost trditve »Največji slovenski trgovec« v okviru oglaševanja družbe TUŠ med drugim dokazujejo:

• javno dostopna letna poročila, iz katerih izhaja, da je družba Mercator neprimerno večji trgovec kot družba TUŠ;
• dokument »Analiza tržnih deležev«, ki ga je pripravila raziskovalna družba Valicon in iz katerega izhaja, da je družba TUŠ po tržnem deležu med slovenskimi družbami na 3. Mestu za družbo Mercator d.d., ki ima na večmesečnem nivoju skoraj 30 odstotni delež in družbo Interspar d.o.o., katere tržni delež presega 20 odstotkov.

Velikost trgovca je mogoče določiti glede na navedene računovodske podatke ali glede na tržne deleže, po nobenem od navedenih parametrov pa družba Engrotuš d.o.o. ni največji trgovec v Sloveniji.

• Oglaševalec, družba Engrotuš, bi morda lahko poskušal resničnost predmetne trditve utemeljevati na dejstvu, da je lastnik večine delnic družbe Mercator tuji investitor, imetnik večine poslovnih deležev družbe Engrotuš pa slovenski.Po takšnem (sicer povsem napačnem in neutemeljenem sklepanju) Mercator ne bi bil slovenski trgovec. Takšno sklepanje pa nima nobene pravne podlage, je netočno in zavajajoče samo po sebi. Družba Mercator je družba s sedežem v Sloveniji, registrirana je po slovenskem pravu. Za odločanje o vprašanju, kdo je največji slovenski trgovec, ni pomembno, kakšni so lastniški deleži slovenskih ali tujih pravnih ali fizičnih oseb v pravni osebi, ki opravlja dejavnost na trgu, relevantno je zgolj in izključno dejstvo ali so primerljive družbe, ki dejavnost opravljajo, registrirane v Republiki Sloveniji ali ne.
• Vse družbe, ki so registrirane pri slovenskem sodišču v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah, ki imajo sedež v Sloveniji in za katere se uporablja slovensko pravo, so brez dvoma slovenske družbe, neodvisno od tega, iz katere države prihajajo imetniki večine delnic takšne družbe oz. večinski družbeniki takšne družbe. Za presojo »slovenskosti« ni v nobenem primeru relevantna lastniška struktura, pač pa izključno dejstvo ali je družba kot taka registrirana skladno s slovenskim pravnim redom in ima sedež na področju Republike Slovenije. Trditev oglaševalca je torej neresnična, tudi če je imel v mislih svojo lastniško strukturo.
• V kolikor je oglaševalec s trditvijo / uporabo besedne zveze »največji slovenski trgovec« meril na nacionalnost lastniške strukture je deloval še posebej diskriminatorno, saj je v tem primeru nakazoval, da niso vse v Sloveniji registrirane družbe enakovredne, pač pa je tista, ki ima slovenske lastnike v dominantni poziciji.

POVZETEK ODGOVORA OGLAŠEVALCA

Oglaševalec družba Engrotuš v svojem odgovoru pritožbo v celoti zavrača kot neutemeljeno, v pretežnem delu pa tudi kot objektivno neresnično in s tem zlonamerno z obrazložitvijo, kot sledi.

• Vlagatelj pritožbe je neposredni konkurent družbe Engrotuš in obenem trgovska družba na teritoriju republike Slovenije, ki ima neposredni ekonomski interes povečati svoj tržni delež.
• Ne ugovarjamo navedbi pritožnika, da je družba Mercator največji trgovec na teritoriju Republike Slovenije. Res pa je tudi, da Mercator ni (več) »največji slovenski trgovec«. Od treh največjih trgovcev na teritoriju Republike Slovenije je samo družba Engrotuš upravičena do uporabe trditve » največji slovenski trgovec«, saj edina izpolnjuje tri objektivne pogoje, da je pomen, ki ga slogan / trditev posreduje, resničen:
• družba Engrotuš je trgovec (dokaz: izpis iz standardne klasifikacije dejavnosti)
• trgovsko podjetje Engrotuš je slovensko (dokaz: izpisi s spletne strani Agencije za javnopravne evidence in storitve, kjer je v rubriki »poreklo ustanovitvenega kapitala« navedeno domači kapital, torej slovenski)
• podjetje Engrotuš je največje izmed trgovskih podjetij, ki so hkrati tudi slovenska, torej »največji slovenski trgovec« (dokaz: izpisi s spletne strani Agencije za javnopravne evidence in storitve, kjer za trgovski podjetji, ki na teritoriju Republike Slovenije edini presegata tržni delež družbe Engrotuš v rubriki »poreklo ustanovitvenega kapitala« za družbo Spar Slovenija navedeno »tuj kapital«, država ustanovitvenega kapitala pa Švica; za družbo Poslovni sistem Mercator d.d. pa v rubriki »poreklo ustanovitvenega kapitala« navaja »mešani kapital«, za državo ustanovitvenega kapitala poleg Slovenije navaja tudi Hrvaško.
• Engrotuševega slogana / trditve ni mogoče razumeti na način, da je največji trgovec na teritoriju Republike Slovenije, kar bi npr. izražal slogan / trditev »Največji trgovec v Sloveniji«, ki bi ga upravičeno lahko uporabljala le družba Mercator. Povsem resnična in točna pa je trditev »Največji slovenski trgovec«, kar je besedna zveza, ki ima povsem drugačen pomen, ki ni povezan le s tržnim deležem, ampak tudi s pridevnikom »slovenski«. Da Mercator ni slovenski trgovec je dejstvo, ki je nedvoumno razvidno iz javno dostopnih uradnih virov, registrskih dejstev, ki so v skladu z načeli registrskega prava splošno znana.
• V ničemer ni sporno, da je družba Mercator pravna oseba, registrirana v skladu z zakoni Republike Slovenije, vendar je po lastniški strukturi po izjemno medijsko odmevnem prevzemu in splošnem dojemanju ne moremo šteti za slovensko družbo. Če bi sledili argumentaciji pritožnikam bi morali za slovenske šteti tudi npr. hčerinske družbe velikih korporacij (npr. Microsoft, Nokia Solutions, OMV, ….), ki imajo v Sloveniji ustanovljena podjetja, z lastnim (vendar tujim) kapitalom. Imenovati taka podjetja slovenska bi bilo neresnično in absurdno.
• Stališče vlagatelja pritožbe, da naj bi uporaba trditve »največji slovenski trgovec«, ki naj bi izhajala iz in temeljila na nacionalnosti lastniške strukture diskriminatorna, je po mnenju Engrotuš zlonamerno in zavržno, saj preprost deskriptor tržnega položaja in porekla kapitala, s katerima se Engrotuš diferencira, zlorabi za očitek diskriminacije, ki ni niti izražena niti implicirana.  Pripis oz. oznaka porekla z namigovanjem na deloma stereotipne lastnosti nacionalnega karakterja je sicer pogosta oglaševalska praksa (npr. italijanski design, nemška kvaliteta, …. ), v primeru trditve »največji slovenski trgovec« pa je orodje diferenciacije. Nacionalna označba bi prešla v diskriminacijo le v primeru, ko bi poreklo pritožnikovega kapitala Engrotuš izrabil v slabšalnem smislu

DOLOČILA SLOVENSKEGA OGLAŠEVALSKEGA KODEKSA

Člen 4 RESNIČNOST

4.1.

Oglaševanje mora biti zavezano resnici. Ne sme vsebovati trditev ali zvočnih in vizualnih predstav, ki zavajajo ali bi lahko zavedle potrošnika z neresničnostjo, dvoumnostjo, s pretiravanjem, z zavajajočo opustitvijo ipd.. Zlasti to velja, kadar se nanaša na namen in uporabnost izdelka, njegovo sestavo, geografsko poreklo in druge za potrošnika bistvene informacije.

RAZSODBA

Oglaševalsko razsodišče je primer obravnavalo 2. In 21. aprila 2015 in sprejelo razsodbo:

Pritožba je utemeljena.

Oglaševalsko razsodišče oglaševalca javno poziva k prenehanju objavljanja oglaševanja, ki vključuje trditev »največji slovenski trgovec«, do njegove uskladitve z določili SOK.  

O b r a z l o ž i t e v

Oglaševalsko razsodišče uvodoma navaja, da ni pristojno za presojo skladnosti oglaševanja z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, saj za to nima pooblastil. V skladu z določili uvodnih poglavij in 1. člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa (v nadaljevanju SOK) je Oglaševalsko razsodišče oglaševanje, ki je bilo predmet pritožbe, presojalo izključno glede na njegovo skladnost z določili SOK, njegovega 3. 4. in 5. člena.

Na podlagi navedb v pritožbi in odgovoru nanjo ter ogleda oglaševanja, ki je bilo predmet presoje, Oglaševalsko razsodišče ugotavlja, da trditev »največji slovenski trgovec« ni v skladu z določili 4.1. člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa (SOK). Iz trditve namreč ni jasno in nedvoumno razvidno, na kaj se pridevnik »slovenski« nanaša (npr. na lastništvo,  sedež, poreklo izdelkov v ponudbi trgovca, percepcijo blagovne znamke v očeh potrošnika,  ....... ). Glede na navedbe oglaševalca v odgovoru na pritožbo, bi se trditev pravilno glasila »največji trgovec v slovenski lasti«. Zato je razsodišče v trditvi , ki je bila predmet presoje, prepoznalo elemente zavajajoče opustitve,  kot jo prepoveduje SOK v členu 4.1..

Oglaševalsko razsodišče

Doc.dr. Milena Fornazarič, podpredsednica OR

Člana razsodišča Roman Berčon in Andreja Zadnik Andoljšek po načelu samo-izključitve pri presoji  primera nista sodelovala.