Ljudje smo v resnici zelo prilagodljivi

Marsikdo si bo obdobje zadnjih tednov zapomnil predvsem po tem, da je šlo za čisto nekaj novega, za situacijo, ki je v času sodobnikov ni še nihče doživel v tako brutalni obliki.

Vprašanje pa je, ali smo se iz tega česa naučili?

Če na vse skupaj gledamo z marketinškimi očmi, torej preko odnosov, naj poskusim odgovoriti takole.

Odnosi doma: družina je le najpomembnejša. Ampak tudi v primernih količinah. Za marsikoga je (bilo) to obdobje približno tako, kot da bi bili na daljšem dopustu v tesnem avtodomu ali na jadrnici… Berem, da se je povpraševanje po storitvah ločitvenih odvetnikov zelo povečalo, kar je v nasprotju (?) s podatkom, da je močno narasla prodaja določenih igračk za odrasle.

Biti tako tesno skupaj, ves čas, morda pri eni (pisalni) mizi, je lahko res izziv. Tudi našemu psu ni bilo čisto jasno, zakaj ga zdaj kar naenkrat motimo pri dopoldanskem miru. Smo pa s starši večkrat govorili, po telefonu in se veselili trenutka, ko se bomo spet lahko videli.

Odnosi v podjetju: sam delam na več koncih in povsod smo se hitro prilagodili delu na daljavo (pri izobraževanju to kar gre, sicer). Zanimivo pa je, da smo se začeli hitro pogrešati in da smo se z veseljem udeležili videokonferenc, ki jih je razumno vodstvo redno sklicevalo. Skupina na aplikaciji viber je prva dva tedna redno objavljala službene, pa tudi šaljive informacije – ne samo dnevno, večkrat na dan. Potem pa je to bolj zamrlo, komunikacija poteka tudi drugače, po 25.4. je danes, po dveh tednih, spet privibriralo nekaj sporočil.

Odnosi s poslovnimi partnerji: empatija je tudi v teh donosih izjemno pomembna. Da pokažemo, da nam ni vseeno, da čutimo z njimi, pa tudi da vzdržujemo poslovne stike, če so zaradi  omejitev malo zastali, da bomo ob sprostitvi laže nadaljevali nasilno prekinjeno delo. Prav gotovo je bilo to tudi dobra priložnost za prečiščenje procesov sodelovanja s partnerji.

Odnosi s študenti: kot predavatelj (na več fakultetah in na višji šoli) lahko rečem, da smo se hitro prilagodili, študentje pa tudi. Kot vedno, nekateri bolj kot drugi, večinoma pa pozitivno sprejemajo naše napore in precej dobro opravljajo zadane naloge. Marsikateremu študentu je način študija na daljavo skoraj bolj všeč, kot v živo. Enim zato, ker so lahko v pižami (če jih ne silimo, da si vključijo kamero). Tudi nove metode poskusov goljufanja na izpitih smo srečali, na daljavo lahko marsikaj počneš, a kaj, ko kamera veliko pokaže. Tudi če jo vmes malo izklopiš ali »padeš ven«.  

Odnos z računalnikom (aplikacijami): tu smo se, mislim, vsi najhitreje prilagodili. Če smo prej dolgo razmišljali, da moramo »uvesti digitalizacijo« se je to zgodilo, ker se je moralo. Uporaba orodij za video konference, sestanke, deljenje dokumentov, je narasla in danes znamo uporabljati vsaj zoom, e ne še kakšnega tovrstnega orodja.

Do kakšne mere in ali sploh pustiti, da nas mobilne aplikacije nadzorujejo oz. pazijo na nas, če smo prišli v stik z nekom obolelim ali okuženim, pa je že stvar kakega drugega zapisa.

Iztok Sila, svetovalec, predavatelj, podjetnik, Sila Consulting, VSŠ Bled, Gea College